Zapisano - Texts

On the Paintings

‘And now my song is turning into flame,’ I might claim together with the poet France Balantič, who says:

In ill times, I may even starve for tears,
but ever shall my heart with song be pierced,
enjoined to sing by Your command in blood. 

The paintings thus brought into the world have an existential weight because their author, too, is on the very edge of existence. In the words of the internationally acclaimed Slovenian mosaic artist and painter, Fr. Marko Ivan Rupnik, S.J., they combine ‘the rich pastuous quality bequeathed to us by the Impressionists and a singular fragile, postmodern, existentially sensitive reworking of Expressionist painting’. Not plagiarism, then, but rather a reworking of various periods. The periods, styles and approaches merge together in the spontaneous painting process. In the delight of painting. From early Christian or late Classical painting to icons, from western to eastern Christian tradition, from the objective language of painting to a subjective view and approach. From human warmth to theological message. Impressionism interweaves with Expressionism, Art Informel and the New Figural Painting interweave with the experience of abstract painting. The manifold elements combine into a new unity of paint and light. It is the paint that creates the light. ‘Falling on the canvas, the light burns itself into the pastuous texture of the pigments, which are applied elsewhere in barely perceptible transparency, and the objects, the figures in the field, stand revealed in a richly colourful luminosity ...’ 

The holy countenances, figures, events are thus rendered in a ‘richly colourful luminosity’, which raises their reality and the tangibility of everyday life to a higher world: a world of colours, of divine revelation. While the objects and events, figures and countenances belong to a specific time in history, this self-revealing light takes them into another dimension. The background and the interior of the figures become a self-revealing fire. The consuming fire of God (cf. Hebrews 12:29). Fire, light. Everything is depicted and everything takes place in the fire. This forceful colour and light have the same meaning as the golden background in iconic painting. The colour gold represents divine holiness, faith. All is seen from this perspective.

I am aware that these are high-flown words, while reality is modest and scarce. True, of course! Nevertheless, this poor stammering (which is the process of creating) elevates the painter, perhaps even others, helping them glimpse the holy personages and the events of history, holy or tragic, in a new light. The viewer is meant to be delighted, to find enjoyment in beauty, and thus to receive more readily the message of peace, reconciliation and God’s presence in all things and events of this world. Art is a matter of ENTERING the soul. Through beauty, consonance, harmony, resemblance, colour and melody, the message of light enters the viewer’s soul more easily. The latter absorbs the message meant to penetrate to his inmost depths. Perceiving the transformation of the painted figures and of all creation, he yearns for his own transformation. He finds it easier to take the step that shall lead him to the light. Even when he starts at the sight of tragedy and evil, this experience leads him to the light because it is swathed in light. He longs for peace. ‘Belatedly I loved thee, O Beauty so ancient and so new ... and I burned for thy peace.’ And this is the meaning of my modest representations: to behold the ‘lights of eternal tables’, to scramble through bloody reality to salvation.

Art is thus a hymn to the beauty of all creation, leading on to the transformation in which the corruptible must put on incorruption, and the mortal must put on immortality (cf. 1 Corinthians 15:53-54). The mortal shall be quickened and made eternal.

 Jošt Snoj
The Painting: An Icon of the Transcendent

According to Josef Pieper’s interpretation, Thomas Aquinas claims that the essence of things is incomprehensible but not unknowable. Since the plans and archetypes of all things exist in the Logos, God, the things themselves have a Logos quality as well, being bright and lucid throughout. Their origin in the Logos makes them knowable to humankind, but at the same time it causes them to reflect absolute, infinite light, and thus to remain incomprehensible.

True painting is always ontological, for it tackles the essence of things. The artist’s contemplation of things is an existential, Van Gogh-like wandering through the visible-invisible plan.

Stretching out in front of me is a host of colour impressions, paintings or, more precisely, colour masses, heaps, enfolded lights and sun-irradiated canvases by Jošt Snoj. I can see the difference between his latest pictures and those I knew before: the sense of hovering, the transparent effect of his earlier work has given way to an ecstasy of paint as matter. As if the very tubes of his oil paints had squeezed out an ontological meaning as well, transforming pigment saturation and oily material, heavy as clay, into a single reflection of light.

At this exhibition I recognize three thematically separate groups of small-format paintings, all of them concise and intense to the utmost. I can see fragments of Logos reflections. Jošt Snoj is a true painter. For what is a painter if not a contemplator of the eternal, a seeker of that which is incomprehensible yet knowable in the perspective of ‘all creation’? The painter’s gaze, mild and relentless, untrammelled by blinkers, roves along the margins and inside, high and low … So extreme is he that he even renounces the myth of his own creativity and enters his work of art himself: the entire man becomes part of the ceremonial, of the most beautiful and sublime art form (Gesamtkunstwerk), where symbol and reality are one. He himself may be simply a screen, or not even that – a mere brushstroke on the stained glass of the here and beyond.

Three cycles: landscapes, pits of staggering truth, religious motifs – all these are icons of the transcendent.

Where do we travel, gazing at these pictures? Is anyone travelling toward us? Light, truth …

The landscape opens for me a window into eternity, I travel, I wander away into the light, somewhere far away …

The ‘heavenly’ (religious) scenes are windows through which the beyond reaches towards us. Incarnated in colour, the symbol offers to take our hand, the space is flooded with the light of glowing magma. The symbol is no less real than the dotted colour impasto in front of me.

Catharsis. The motifs of Huda Jama, a mass grave for the victims of postwar killings, are windows of insight. A glance into abyss, the dark night of the soul …

The painter’s task: to fathom all to its deepest bottom, to hold in one’s hands a glowing pyramid, a prismatic refractor of light.


                                                                                                                      Nika Zupančič


Notes on the Exhibition ‘The Countenance Is Born of Love’

(Held in the atrium of the Ursuline Convent, Ljubljana, Slovenia)

According to Vladimir Soloviev, he who knows a single tree knows All. A clear explanation of this theological and spiritual fact is found in Viacheslav Ivanovich Ivanov, who claims that everything is inwardly open to the Mystery of the Creator. Deep inside, everything opens or sinks into All-Unity, which is the indestructible love of the Trinitarian God. Whoever comes to know a thing and thus to perceive its openness to infinity, its link to All-Unity, which is life and gives life to all that is, indeed learns about everything. As artist and poet, Ivanov knew the fascination exercised by the presentiment of this All-Unity, which leads the artist past all fragmentation, separation and enmity between objects, people, and historical processes.

This very presentiment of the Spirit, the intuition that, deep down, everything converges in God and that all things are rooted in the Mystery of Being, that is, in God or His Love, is the message proclaimed by Slovenian academic painter Jošt Snoj. Having finished his studies at the Academy, Snoj picked from the inflation of art expressions and idioms the style which enables him best to follow this bright intuition and to realize his vocation. This style bears his genuine personal stamp. The rich pastuous quality bequeathed to us by the Impressionists and a singular fragile, postmodern, existentially sensitive reworking of Expressionist painting. Snoj treats this pastuosity as pure pigment, as enrichment of the light effect. Falling on the canvas, the light burns itself into the pastuous texture of the pigments, which are applied elsewhere in barely perceptible transparency, and the objects, the figures in the field, stand revealed in a richly colourful luminosity which blurs its boundaries, outlines, areas, creating an all-encompassing magnetic unity.

At this point, Jošt’s vocation is impelled towards new enterprises. For him, art and priesthood are one and the same vocation. There can be no question of two persons, two activities, or two occupations. A person so sensitive to unity must experience God’s manifestations as calling for a unified answer to Him. As a priest he knows that the unity of creation, humankind and everything in existence is founded and realized in the body of Christ. And this body is the Church. The Holy Spirit, on the other hand, enables human beings (creatures whose human nature is already unified in Christ’s Body) to commit themselves freely to Christ, to belong to Him like sons in the Son, and thus to taste here, in the Church, the unity which shall be fully realized at the end of time.

That is why Snoj, embarking on his studies at the Pontifical Gregorian University in Rome, Italy, accepts the challenge that the Church – which includes the place of worship – may have still other, even more spiritual ways at its disposal to express holistically the unity and transformation of everything. The Church is artistically mature, and as such it is capable of expressing spiritual reality in spiritual concepts and symbols.

The crucial issue, then, is a certain objective unity of all human nature, which is contained in Christ’s Body. It is through persons that this objectivity of unity, which is the Church, grows to an increasingly personal unity, the unity of persons. Love creates a countenance through which it transmits and realizes itself. Therefore the unity realized in the objectivity of our nature, which was assumed by the Lord, expects a revelation of free God’s children – a community of countenances freely recognizing themselves in a single communal organism, which is the Church.

In short, Snoj perceives that these dizzying spiritual truths – truths about the Mystery of Life, and thus of the utmost existential importance – cannot be accommodated to the trends of contemporary gallery art. Religious art has its own statute. Its main guideline is theology, its aesthetic is the worship of God. This art cannot simply describe things, nor can it rest satisfied with representing reality. Indissolubly entwined with divine worship, religious art is the space where the divine-human Mystery is present. This art inspires respect, worship and prayer. Therefore it cannot be limited to expressing the poet’s emotional states and moods. Nor can it be a record of his subjective ideas, views, and meanings privately ascribed to an idealistic subjective symbolism. The most typical expression of theology and intelligence of faith is the symbol as understood and bequeathed to us by the Fathers of the Church.

Thus Jošt chose art in the field of worship. He began to study Ephrem of Syria, probably the greatest theological symbolist. In the vast treasure-house of the Church, he discovered new, abundant, enchanting dimensions of Memory, Tradition and Wisdom. Snoj comes to realize that art is, above all, service. Through discovering tradition as a living memory, unveiling the theological and spiritual dimensions of the symbol, and immersing himself in the periods when the maturity of religious art was at its peak, Snoj becomes convinced that unity is not merely in a charming pastuous quality which blurs the boundaries between figures. His quest for unity brings him to the countenance. Unity has to do with love: love has to do with meetings, with concrete acts of love, and thus in the final analysis with countenances and gazes. True religious art no longer seeks for a path where the artist might display himself. On the contrary, the attitude of worshipful priestly service leads the artist to the living space of a community. With his insights, inspiration and ecclesiastical – that is, communal – experience, he longs to present his gift in the Church. Therefore I find it most significant that Jošt has chosen for his exhibition a place inhabited by a Christian community – indeed, the centuries-old abode of a convent community – rather than a gallery. This kind of decision requires courage, and maturity – an artist’s, too – is marked precisely by the ability to decide and choose.

   Fr. Marko I. Rupnik




»In moja pesem v plamen se spreminja,« bi lahko rekel s pesnikom. France Balantič pravi:
   Morda hudo bo, da še solz bom stradal,
   vendar bom s pesmijo srce prebadal,
   ukaz Tvoj v krvi k petju me priganja. 

Slike, ki so nastale, imajo eksistencialno težo,  ker je tudi slikar na eksistencialnem robu. Tako jih je označil M. I. Rupnik: »Bogata pastoznost, ki so nam jo zapustili impresionisti, in izredna bivanjsko, eksistencialno občutljiva, krhka, postmoderna predelava ekspresionističnega slikarstva.«  Gre torej za predelavo, ne za plagiate raznih obdobij. Obdobja, stili in pristopi so se v spontanem slikanju prepletli. V veselju do slikanja. Od zgodnjekrščanskega, poznoantičnega do ikonskega slikarstva, od zahodne do vzhodne krščanske tradicije, od objektivne slikarske govorice do subjektivnega pogleda in pristopa. Od človeške topline do teološke sporočilnosti. Prepletata se impresionizem in ekspresionizem, informel in nova figuralika z izkušnjo abstraktnega slikarstva. Prvin je veliko. Vendar se povezujejo v neko novo enotnost barvne materije in svetlobe. Barva ustvarja svetlobo. »Svetloba pade na platno in se vžge v pastoznost pigmentov, naneseni istočasno tudi v komaj zaznavni prosojnosti, in predmeti, figure na polju se razodevajo v neki barvno bogati sojnosti …« 
Sveta obličja, figure, dogodki so prikazani v «barvno bogati sojnosti«, ki povzdiguje njihovo resničnost in konkretnost vsakdanjega v višji, barvni svet, svet razodetja Božjega. Stvari in dogodki, figure in obličja so zgodovinski in iz nekega časa, vendar so v neki razodevajočI se svetlobi prestavljeni v drugo dimenzijo. Ozadje in notranjost figur postaneta razodevajoči se ogenj. Božji ogenj, ki použiva (prim. Heb 12,29). Ogenj, svetloba. Vse je prikazano in se dogaja v ognju. Ta barvna in svetlobna moč ima enak pomen kakor v ikonskem slikarstvu zlato ozadje. Zlata predstavlja Božjo svetost, zvestobo. Vse je videno v tej perspektivi.

Zavedam se, da so to visokoleteče besede, stvarnost pa je skromna in uboga. Seveda, tako je! Vendar to ubogo jecljanje (ki je ustvarjanje) kljub vsemu povzdiguje slikarja in morda še koga, da bi laže uzrl svete osebe, svete ali tragične dogodke zgodovine v novi luči. Gledalec naj bi se navdušil, užival vlepoti in z večjim veseljem sprejel sporočilo miru, pomiritve in Božje navzočnosti v vseh stvareh in dogodkih tega sveta. Umetnost je stvar VSTOPA v dušo.  Prek lepote, skladnosti, harmonije, podobnosti, barve in melodije sporočilo luči laže vstopi v dušo gledalca. Ta naj bi ponotranjil sporočilo, ki naj bi doseglo njegovo dno. Videl naj bi preobrazbo naslikanih oseb in vsega stvarstva ter laže zahrepenel po lastni spremembi. Se laže odločil za korak v življenju, ki ga bo vodil k luči. Tudi ko se bo zdrznil ob pogledu na tragičnost in zlo, bo  to doživljanje, ker je ovito v luč, vodilo k luči. Zahrepenel bo po miru. »O lepota večno nova, večno davna, pozno sem te vzljubil … in zahrepenel sem po tvojem miru.«  To je smisel teh skromnih upodobitev: uzreti »luči večnih miz«, dopraskati se prek krvave stvarnosti do odrešenja.

Umetnost torej opeva lepoto vsega ustvarjenega in vodi naprej v preobrazbo, ko se bo to, kar je
umrljivo, odelo z neumrljivostjo, ko bo to, kar je zapisano smrti, prejelo življenje (prim. 1 Kor 15,53-54) Oživljeno bo in večno.

 Jošt Snoj


Zapisano ob razstavi  Slike v  Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični 

Z razstavo sakralnih likovnih del akademskega slikarja in duhovnika Jošta Snoja (roj. 1967) nadaljujemo predstavljanje umetnikov, ki so ali pa še ustvarjajo na področju sodobne sakralne likovne umetnosti. Tokratni umetnik v sebi združuje dvoje poslanstev. Jošt Snoj je duhovnik Ljubljanske nadškofije in kot teolog dnevno živi z Božjo besedo, o njej razmišlja in jo razlaga vernikom. V globinah njegovega srca in uma pa poleg besed nastajajo tudi podobe, ki jih s šolano roko akademskega slikarja vešče prenaša na slikarska platna, na stene prezbiterijev (Župnija Ljubljana Moste) in kapel (zasebna jezuitska kapela pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani, kapela v župnijskem domu v Šmartnem ob Savi). V Muzeju krščanstva na Slovenskem bo v letošnjem poletju na ogled več kot štirideset njegovih likovnih del. Predstavljene bodo slike iz serije Huda jama, krajine in sakralne slike.

Ob razstavi bo izšel tudi razstavni katalog: Nataša Polajnar Frelih, Jošt Snoj, Jošt Snoj: Slike / I dipinti,Stična : Muzej krščanstva na Slovenskem 2015, 24 str.

Muzej krščanstva na Slovenskem, Stična 17, 1295 Ivančna Gorica, Slovenija, Kontaktna oseba: mag. Nataša Polajnar Frelih, Muzej krščanstva na Slovenskem, tel. 01 78 77 863.



Slika – ikona presežnega

Tomaž Akvinski v interpretaciji Josefa Pieperja pravi, da je bistvo stvari sicer nerazumljivo, ne pa tudi nespoznavno, saj načrti, praliki, arhetipi stvari bivajo v Logosu Bogu, zato so tudi same stvari ˝logoške˝ - svetle, lucidne do svojega najglobljega dna. Njihov izvor v Logosu jih dela za nas ljudi spoznavne, a prav zaradi tega zrcalijo absolutno neskončno luč in tako ostajajo za nas tudi nerazumljive.

Vsako resnično slikarstvo je ontološko, saj se ukvarja z bistvom stvari. Umetnikovo motrenje stvari pa eksistencialno, vangoghovsko vagabundstvo po vidno-nevidnem planu.

Pred menoj se razgrinja množica barvnih vtisov, slik, pravzaprav barvnih gmot, gomil, vgnetenih svetlob in prežarjenih platen Jošta Snoja. Vidim drugačnost njegovih slik, kot jih poznam od prej – občutek lebdenja, transparenten učinek njegovih poprejšnjih del se je umaknil ekstatičnosti barvne tvari. Kot bi se iz samih tub z oljnimi barvami hkrati izstisnil tudi ontološki smisel, preoblikujoč pigmentno nasičenost in oljno tvarino, težko kot glina, v en sam svetlobni odblesk.

Na pričujoči razstavi vidim tri družine motivno različnih slik malih formatov skrajne zgoščenosti in intenzivnosti. Vidim drobce odsevov Logosa. Jošt Snoj je resničen slikar. Kaj je slikar drugega, če ne motrilec večnostnega, iskalec nedoumljivega, a hkrati spoznavnega v optiki ˝vsega ustvarjenega˝. In po robu in od znotraj ter v globine in višine potuje ta pogled slikarja, mil in neizprosen, brez plašnic … Skrajen, da se odpove celo lastnemu mitu ustvarjalca in vstopi v celostno umetnino on sam; cel človek postane del ceremoniala, najlepše in najvišje oblike umetnosti (Gesamtkunstwerk), kjer sta simbol in resničnost eno. On pa morda le zaslon, morda niti to ne, le poteza, en ˝malerštrih˝ na vitraju tu- in onstranskega.

Tri sklopi: slike pokrajin, brezna pretresljive resnice, religiozni motivi – vse to so ikone presežnega.

Kam potujemo, ko zremo v te podobe? Potuje kdo k nam? Svetloba, resnica …

Pejsaž mi odpira okno v neskončno, potujem, odromam v svetlobo, tja nekam …

˝Nebeški˝ (religiozni) prizori so okna, kjer onstranstvo sega k nam, simbol nam v tej barvni inkarniranosti podaja roko, svetloba žareče magme se siplje v prostor. Simbol je resničnost kot tale brbončasti barvni impasto.

Katarza. Slike z motivi Hude Jame so okna uvidenja. Pogled v brezno, temna noč duše …

Naloga slikarja – spoznavati do najglobljega dna in v rokah držati svetlobno piramido, prizmatični lomilec svetlobe.


                                                                                                                       Nika Zupančič


Zapisano ob razstavi Prostor daru 

Raffaela Fazio Smith 

Prostor daru V delih Jošta Snoja je temeljnega pomena prostor. Prostor, ki se ne vsiljuje. Prostor kot struga, ki mora sprejemati in biti sprejet, prostor, ki živi zato, ker se srečuje z obrazi, s pogledi, z gestami, je kot reka, ki brez prestanka gladi svoje kamne. Prostor, ki, zato da bi objel, ne da bi začrtal, postane barva, postane svetloba. Ta svetloba je svetloba meje, je luč praga zore ali zahoda: je vedno na robu preobrazbe, vendar v svojih zlatih curkih dopušča, da skoznjo pronica nespremenljivost Večnega. Ta prostor – svetloba – se vendarle ne odpove snovi, se ne izgubi v igri abstraktnega zapeljevanja. V njem namreč vznikajo dobro prepoznavni obrisi likov, ki v svojem bistvu niso nikoli eterične aluzije, temveč žive in utripajoče navzočnosti. So »podobe na poti« proti svoji kristifikaciji, semena Življenja, ki hočejo vzkliti in se vse bolj prilagajati Kristusu. Ta prostor kot struga svetlobe je torej prostor spreobrnjenja. In ker ni spreobrnjenja brez delitve, je obenem tudi bistveno prostor daru. Takšen prostor daru je še posebej pomenljiv na sliki Jezusovega krsta. Na jantarnem ozadju se kažejo tri osebe: Janez Krstnik, Jezus in še tretji ženski lik, ki simbolizira Cerkev – Kristusovo nevesto. Osnovni ton slike daje Krstnikova roka. Dvignjena levica kaže dlan in se odpira proti gledalcu v gesti dajanja, pravzaprav posredovanja nečesa, kar prihaja od še nekega višjega Drugod. Spuščena desnica je kot čaša, ki sprejema, vendar ne zadržuje, kajti tudi ona pušča, da skoznjo teče dar, ki je preveč dragocen, da bi ga zadržala. To ni navadna voda, ampak je preoblikujoča svetloba, ki daje vedeti, da se dogaja neka sprememba. Belini čistosti se pridružuje barva, ki simbolizira zastonjsko ljubezen – karitas: prebadajo jo namreč rdeče poteze, ki so kot plameni Duha – vendar tudi kot rane trnove krone. Kaj se dejansko dogaja v tej svetlobi? Izvršuje se prvobitno rojevanje, in sicer rojstvo novega Adama in nove Eve. Njuna izredno blaga obraza sta obrnjena drug proti drugemu, čeprav pogleda nista prikovana, ampak svobodna, saj sta zmožna zaobjemati Ljubezen, ki se odpira, ki ne zahteva lastništva. Jezus se rodi in z njim se rodi njegova nevesta, se pravi novi človek, človek »v občestvu«. Za človeško bitje je znova odprta možnost postati podoben Bogu, in to v ljubezni. Ko se namreč Jezus da krstiti Janezu, to ni preprosto dejanje očiščenja, temveč je dejanje solidarnosti z usodo ljudi: ponudi nam svojo bližino, samega sebe. Na sliki je neločljiva povezava med Jezusom in njegovo Nevesto: ta povezava pa ni podrejenost, ampak je sodeleženje. Kaj se torej izvršuje v krstu? Jezus nas naredi deležne novega življenja, ki ga sam prejema od Očeta, oziroma moči, da zasužnjujoči logiki nasilja kljubujemo s svobodo brezpogojne ljubezni. Tako kot svetloba, ki, potem ko je obsijala Kristusov obraz, preplavi še njegovo nevesto in jo obsije z enakim dostojanstvom ter celo večjo lepoto, se izlije tudi preoblikujoča novost Kristusove ljubezni na novega človeka, ki jo hoče sprejeti, ter ga povede v prostor, v katerem ni več omejitev: v prostor daru.

Zapisano ob razstavi "Ljubezen rodi obličje"

p. Marko I. Rupnik

Vladimir Solovjov pravi, da tisti, ki pozna eno drevo, pozna Vse. Pri Vjačeslavu Ivanoviču Ivanovu pa najdemo jasno obrazložitev tega teološko-duhovnega dejstva. Ivanov namreč pravi, da je vsaka stvar notranje odprta v Skrivnost Stvarnika. Vsaka stvar se v svoji notranjosti odpre ali pogrezne v Vseedinost, ki je neuničljiva ljubezen Troedinega Boga. Kdor torej v spoznanju ene stvari pride do njene odprtosti v neskončno, do njene povezave z Vseedinostjo, ki je življenje in ki oživlja vse, kar obstaja, ta dejansko spoznava vse. Ivanov je bil umetnik, pesnik in je vedel, kako velik čar in privlačnost ima ta slutnja Vseedinosti, ki umetnika vodi preko vse razdrobljenosti, ločenosti in sprtosti stvari, ljudi in zgodovinskih dogajanj.

In prav ta slutnja Duha, ta intuicija, da je nekje v globini v Bogu vse povezano, da so vse stvari ukoreninjene v Skrivnosti bivanja, ki je Bog oziroma njegova Ljubezen, je tudi klic našega akademskega slikarja Jošta Snoja. Po akademskem študiju se Snoj v inflaciji umetniških izrazov in likovnih govoric odloči za tisti slog, ki mu ponuja največ možnosti, da sledi tej svetli intuiciji oziroma da uresniči svojo poklicanost. Tej smeri pristno doda svoj oseben pečat. Bogata pastoznost, ki so nam jo zapustili impresionisti, in izredno bivanjsko, eksistencialno občutljiva, krhka, postmoderna predelava ekspresionističnega slikarstva. Snoj obravnava pastoznost kakor čisti pigment, kakor obogatitev svetlobnega učinka. Svetloba pade na platno in se vžge v pastoznosti pigmentov, naneseni istočasno tudi v komaj zaznavni prosojnosti, in predmeti, figure na polju se razodenejo v neki barvno bogati sojnosti, ki zakrije svoje meje, orise, površine in ustvari neko magnetno enotnost, ki vse poveže.

Joštova poklicanost tu začne doživljati potrebo po novih podvigih. V njem sta umetnost in duhovništvo ena in ista poklicanost. Ne gre za dva človeka ne za dve dejavnosti ali dve zaposlitvi. Človek s tako tenkočutnostjo za enotnost gotovo doživlja v sebi javljanja Boga kot klic v poenoten odgovor Njemu. Kot duhovnik ve, da je v Kristusovem telesu utemeljena in uresničena edinost stvarstva, človeštva in vsega, kar je. In to telo je Cerkev. Sveti Duh pa daje ljudem, ustvarjenim osebam, katerih človeška narava je že poenotena v Kristusovem Telesu, da se svobodno zaupajo Kristusu in mu pripadajo kot sinovi v Sinu ter tako zaživijo že tu, v Cerkvi, tisto edinost, ki se bo popolnoma uresničila ob koncu časov.

Zato Snoj sprejme izziv na začetku študija na Gregorijani, da je morda še kakšen drug način, še bolj poduhovljen, s katerim se v Cerkvi, se pravi tudi v bogoslužnem prostoru, bolj celostno izrazi edinost in spremenjenje vsega. Cerkev je že umetniško dozorela, da lahko izrazi duhovno stvarnost v duhovnih pojmih in simbolih.

Gre torej za neko objektivno edinost vse človeške narave, ki je v Kristusovem Telesu. Ta objektivnost edinosti, ki je Cerkev, prav preko oseb raste v vse bolj osebno edinost oziroma v edinost oseb. Ljubezen ustvarja obličje, se z njim posreduje in uresničuje. Zato tudi edinost, uresničena v objektivnosti naše narave, ki jo je Gospod vzel nase, pričakuje razodetje svobodnih Božjih otrok, se pravi občestva obličij, ki se svobodno prepoznavajo v enem, občestvenem organizmu, ki je Cerkev.

Snoj torej vidi, da teh tako vrtoglavih duhovnih resnic – ki pa so resnice o Skrivnosti življenja in torej skrajno bivanjsko pomembne – ni mogoče soočati z neko govorico trendov sodobne galerijske umetnosti. Bogoslužna umetnost ima svoj statut. Njeno glavno umetniško vodilo je teologija in njena estetika je bogoslužje. Ta umetnost ne more samo opisovati stvari, ne more se niti zadovoljiti s predstavljanjem stvarnosti. Bogoslužna umetnost je tako združena z bogoslužjem, da je prostorje prisotnosti Božje-človeške Skrivnosti ter prebuja v človeku spoštovanje, čaščenje in molitev. Zaradi tega ta umetnost ne more biti le izraz umetnika samega. Ne more biti le izražanje njegovih čustvenih stanj in razpoloženj. Niti ne more biti neke vrste zapis njegovih subjektivnih idej, nazorov in osebnih pomenov neke idealistične subjektivne simbolike. Najbolj značilen izraz teologije in inteligence vere je simbol, kakor so ga razumeli in nam ga zapustili cerkveni očetje.

In Jošt se je odločil za umetnost v bogoslužnem prostoru. Preučevati je začel verjetno največjega teološkega simbolista, Efrema Sirskega. Tako je v veliki zakladnici Cerkve začel odkrivati povsem nove in izredno bogate, očarljive razsežnosti Spomina, Izročila in Modrosti. Snoj spoznava, da je umetnost predvsem služenje. Odkrivanje izročila kot živega spomina, odkrivanje teološko-duhovne razsežnosti simbola in poglabljanje v obdobja vrhunske zrelosti bogoslužne umetnosti Snoja prepriča, da enotnost ni samo v neki očarljivi pastoznosti, ki zamegli meje med liki, temveč ga iskanje edinosti privede do obličja. Edinost je stvar ljubezni, ljubezen pa stvar srečanja, konkretnih dejanj ljubezni in zato v zadnji inštanci stvar obličij in pogledov. Resnična bogoslužna umetnost ne išče več poti, na kateri bi se umetnik lahko pokazal, temveč bogoslužna, duhovniška, služeča drža vodi umetnika v prostor, v katerem živi skupnost. Umetnik doživlja, da bi s svojimi spoznanji, s svojim navdihom in svojo izkušnjo, ki je že cerkvena – se pravi občestvena –, rad daroval svoj dar v Cerkvi. Zato se mi zdi izredno pomenljivo, da Jošt za to razstavo ni izbral galerije, ampak prostor, v katerem živi krščanska skupnost, še več, v katerem že več stoletij utripa srce redovne skupnosti. Za tako odločitev je potreben pogum, človekova – tudi umetnikova – zrelost pa se pozna prav v sposobnosti odločanja in izbiranja.

Raffaela Fazio Smith

Slika Mistično jagnje je po mojem najizrazitejša in najbolje povzema Joštovo umetnost. Je »tihi krik«. Takoj te prevzame z  barvnim žarenjem po vsej površini, z intenzivno mešanico rdeče in zlate. Da bi prišel do njenega najlepšega sporočila, moraš primakniti uho in čakati, da eksplodira tišina. Samo od blizu namreč vzplameni  svetlo jedrce, ki se od daleč kaže kot »suspenz« barve, prekinitev, ki postane očitna, ki ti zbudi radovednost in te kliče – in uvidiš, da je prav tu ključ za branje celote. Ta »minimalni« prostor je podoben zarodku; tu se na krožniku pokaže jagnje z uvito glavo. Tu z vso močjo, ki jo lahko vsebuje le na videz najkrhkejša resničnost, vdira krščansko oznanilo. Brezmadežno jagnje ni pečat tragične žrtve, ampak glas Boga majhnih in zarodek življenja, ki v svoji najnotranjejši notranjosti daje eksplodirati Življenju.

Tako kot na tej sliki Joštova umetnost tudi sicer združuje neposrednost poteze in umerjenost kompozicije z bogastvom simbola; zmožna postavljati vprašanja brez intelektualizmov, je zmeraj izvirna v detajlu in raznovrstna v označencih. Dovolj je, da pogledaš sliko z Adamom in Evo, na kateri drevo spoznanja postaja bodisi križ bodisi goreči grm. Kromatika je zmeraj razodevajoča, s tem da ima tehnika, ki jo rabi Jošt v svojih zadnjih slikah, zmeraj v sebi oboje, snovnost in transcendenco. Je »barva snov«, ki se preobraža v »barvo svetlobo«.

Joštovo delo, o katerem sam s svojo značilno iskrenostjo in skromnostjo pravi, da je »na poti«, nemara očara prav zato, ker je zmožno sugerirati temeljni oksimoron krščanske vere. Tukaj se projicira v Drugje, ki ga primora, da se razprostre v Lepoto; Drugje išče bivališče v Tukaj, da se obnovi v Ljubezni.


Umetnost je služenje

14. 9. 2008 | Ksenja Hočevar | Vera in kultura

Razstava akademskega slikarja in duhovnika Jošta Snoja

Jošt Snoj opravlja dva poklica: je duhovnik in akademski slikar. Po končanem študiju na likovni akademiji je vstopil v semenišče in bil pred devetimi leti v Lurdu posvečen v duhovnika. V Ljubljani je opravljal kaplansko službo, pred štirimi leti pa je odšel na študij v Rim – pregled študijskega ustvarjanja v večnem mestu bo predstavil na razstavi v uršulinskem samostanu.

Kaj si študiral v Rimu, teologijo ali likovno umetnost?

Oboje se je dopolnjevalo. Ker če študiraš krščansko umetnost, ne moreš mimo zgodovine teologije. Skozi umetnost se kaže teologija določenega časa. Torej sta se v mojem štiriletnem študiju v Rimu umetnost in teologija tesno prepletali. 
Na študij te je nadškof poslal, da bi se izpopolnil v cerkveni umetnosti …
Res je, saj sem imel pomanjkljivo znanje v liturgičnem slikarstvu; slikam je nekaj manjkalo, da bi postale bolj teološke, da bi bilo njihovo sporočilo bolj jasno za ljudi, za Cerkev. V času študija na likovni akademiji v Ljubljani sem bil še velik iskalec. Če zdaj gledam nazaj, je bila slutnja Boga, navdih božjega sicer vedno navzoča, vendar pri osemnajstih letih se tega nisem zavedal oziroma sem to drugače poimenoval. Iskanje Boga in likovnega izraza me je proti koncu študija pripeljalo nazaj v Cerkev, k zakramentalnemu življenju in potem v bogoslovje.

Torej si se »spreobrnil« po umetnosti?

Morda, čeprav sem na začetku strogo ločeval: tukaj je vera, tukaj umetnost. Nekoč pa mi je neka redovnica rekla, da me je iskanje resničnega in lepega v umetnosti pripeljalo do Resnice, do Lepote, h Kristusu. Zame to ostaja skrivnost. Bil sem iskalec. Kot reče Gregor iz Nise: ko smo Boga našli, ga moramo iskati naprej …

Pred odhodom v Rim je bilo tvoje slikarstvo prepoznavno po subjektivnem izrazu. Se je način slikanja v tem času spremenil?

Moja formacija v Rimu je temeljila na uporabi krščanskega simbola v sakralnem slikarstvu. Tako sem se v začetnem obdobju v Rimu na slikah prav trudil izpostavljati simbole, svoje doživljanje pa zmanjšal. Študiral sem slikarsko izročilo močnih sakralnih obdobij – od prve krščanske umetnosti do renesanse; obravna­vali smo vsa obdobja, vključno z modernizmom. V procesu študija pa sem ob spremljanju p. Marka Ivana Rupnika odkril, da z množenjem simbolov spet ni dobro pretiravati. Vrnil sem se nekoliko nazaj v obdobje pred Rimom in skušal narediti sintezo. Tako sem objektivnost simbolov spet oblekel v skrivnostnost subjektivnega. Seveda je objektivnost ostala, kar se mi zdi nujno potrebno v sakralnem slikarstvu. Končno je Kristus objektivnost, je Obličje. Potem so možne mnoge izpeljave tega Obličja …

Ampak prav p. Rupnik trdi, da subjektivistična govorica in bogoslužje ne gresta skupaj!

V bogoslužju srečuješ Kristusa – ne takega, kakršnega si zamisliš, želiš, domišljaš, ampak kakršen Kristus je. V bogoslužju se razodeva in slavi Gospod in Odrešenik Jezus Kristus; liturgija posreduje nekaj nadčasovnega, absolutnega in objektivnega. Pred Kristusa pa vsak prihaja na oseben, drugačen, neponovljiv način. Odrešenje je popolnoma osebna, subjektivna stvar in hkrati nosi v sebi objektivnost. Tudi bogoslužna umetnost mora imeti ti dve razsežnosti: objektivno in subjektivno. Objektivna plat je stvar božje navzočnosti, objektivnost Kristusa v zakramentu. Subjektivno pa je naše doživljanje vere in naš izraz češčenja v bogoslužju. Tega razločevanja med objektivnim in subjektivnim v sodobni bogoslužni umetnosti manjka, zato božje ljudstvo težko sprejema sodobno umetnost.

Torej sakralnega slikarja ne sme zanimati trenutna smer v umetnosti?

Kristjani ne moremo plavati nad svetom, ne biti zunaj sveta, biti moramo znotraj in videti s tem, kar smo. Torej kako lahko s tem pogledom, ki ga vedno bolj očiščujemo, danes izrazimo skrivnost naše vere. V meni kot slikarju se sproži proces, ki me je spremenil, ki me je zaznamoval. S tem, kar sem, s svojim notranjim doživljanjem, miselnostjo, prečiščevanjem, razbiranjem podob, barv in drugih likovnih elementov bi se težko istočasno spretno gibal znotraj galerijske umetnosti in posegel v bogoslužno umetnost.

Kako pomembna pa je razsežnost tradicije, spomina? Za vodilo pri štiriletnem študiju si izbral cerkvenega učitelja Efrema Sirskega …

Efrem Sirski je konkreten teolog. Verjetno je največji teolog simbolike. Združuje dogmatiko, pesništvo in mistiko, kar je novoveška teologija izrinila. V 4. stoletju, ko je živel Efrem Sirski, pa je bilo to troje združeno. Na teološke teme Efrema Sirskega sem v Rimu ustvaril serijo slik – to je moja magistrska naloga –, ki jih bom razstavil v uršulinskem samostanu. Bogoslužni umetnik naj bi bil prežet z izročilom Cerkve, hkrati pa naj bi uporabljal sodobni jezik. Da naredim sintezo med tradicijo in modernim, je bila moja naloga.

Kako loviš ravnovesje med duhovniškim in umetniškim poklicem? Pogosto slišimo, da poklica nista združljiva …

Kakor je napisal p. Marko v spremni besedi za to razstavo, ne čutim nobene dvojnosti. Zame sta poklica eno: slikarstvo je samo en odraz neskončnosti, ki je duhovništvo. Ali kot pravi spet p. Rupnik: sem duhovnik na tak način, ker sem umetnik, in sem umetnik na tak način, ker sem duhovnik. Ko sem ob koncu študija slikarstva sledil klicu v duhovniški poklic, se je moje doživljanje podvojilo v prid umetnosti, umetnost nič ni izgubila. Osredotočil sem se na evharistijo in iz tega živim. Odpirajo se nova spoznanja, doživljanje je močnejše, jasnejše – vse v luči evharistije. Vse, kar kot duhovnik doživljam, premišljujem in oznanjam, lahko tudi naslikam.

Govoriš o »prednosti«? 

Vsak kristjan, ki živi po evangeliju, se bliža temu in v tem smislu nismo duhovniki v nobeni prednosti. Res pa je, da se dotikamo teh skrivnosti. Gre za spreobrnjenje srca. Navlaka in nepotrebne stvari odpadejo, če se spreobračamo, če smo iskreni do sebe, do Boga. Če prejemamo duha Resnice in se trudimo živeti v Resnici, postajamo bolj ponižni, pridobimo otroško srce. Ne morem ponujati globoke in skrivnostne vsebine na kompliciran način. Umetniški izraz takega človeka tako postane bolj preprost in enovit, jedrnat in skrivnosten, pa tudi prefinjen. Človeku se moram približati kot duhovnik in kot umetnik. Skrivnosti vere bodo še vedno ostale skrivnosti – s svojim slikanjem jim želim približati te skrivnosti, z duhovništvom pa vse osredotočiti v Kristusu.

Pravijo, da je duhovnikom in umetnikom skupna preroška služba …

Človeštvo živi v pričakovanju. To zaznamuje vso njegovo eksistenco; in če je umetnost prava, ima močno eshatološko razsežnost. Umetnik gleda stvarstvo, osebo, elemente ustvarjenega že preoblikovane, se pravi odete v lepoto, ki je še ni, ampak jo čuti. Vidi lepoto, ki bo prišla. Vidi tisto, kar bo ob koncu sveta, ko bo svet preoblikovan in bosta prišla novo nebo in nova zemlja. Sveti Pavel piše o porod­nih krčih stvarstva, ki hrepeni po razodetju božjih sinov. Zaradi tega je umetnost preroška: gledalca navdihuje, ko prikaže svet v novi lepoti, novem sijaju, ki je večen sijaj. Razodeva tudi, kar se bo zgodilo s svetom, ko se bo Kristus prikazal v slavi. To lahko stori na ekspliciten ali pa tudi na zakrit način. Umetnost pokaže stvari v slutnji nebeškega Jeruzalema, kjer bo Bog vse v vsem.

Brez te dimenzije je umetnost goli realizem …

Ki pa se v današnji estetiki poudarja in izpostavlja. Umetniški svet daje na piedestal grobo, golo, celo nasilno realnost – brez ovoja lepote, brez prežetosti z duhom, brez pogleda v prihodnost. Pa vendar brez večnostne dimenzije ni poleta! Kam bo pa naša duša poletela? Zabijemo se z glavo v zid.

Na razstavi tvojega štiriletnega ustvarjanja sta dva prostora nekakšni »nebeški sobi«, teme, ki se nanašajo na raj …

Na prvi pogled se to seveda ne vidi (smeh). Teologijo doživljam kot slikar, slikarstvo pa dobi smisel šele iz perspektive teologije, vere. Teološke teme in skrivnosti vere doživljam slikovito, predstavljam si jih v podobi. Kar si nisem mogel predstavljati vizualno, sem teže razumel. Največje skrivnosti v teologiji si predstavljam plastično, čeprav vem, da je to le podoba. In te podobe sem v vseh fazah svojega slikarstva poskušal tudi upodobiti na sliki – najbrž se mi je Bog nemalokrat smejal! Na primer Sveto Trojico, največjo skrivnost naše vere, sem upodobil v raznih oblikah – od treh figur, sedečih ob oltarju, iz začetnega obdobja ustvarjanja, do zadnje rimske faze, kjer je ta skrivnost zajeta v simbolu ognja … Sicer pa je na razstavi upodobljena celotna zgodovina odrešenja, od oznanjenja do binkošti. Nisem razstavil vse, kar sem ustvaril v Rimu, naredil sem precejšnjo selekcijo. Pozoren gledalec bo na razstavi opazil tudi proces moje rasti v ustvarjanju – ko prehajam iz enega načina v drugega in se spet vračam …

Ko praviš, da te je spremljal p. Rupnik, mnogi pomislijo, da delaš mozaike …

P. Marko me je spremljal na moji slikarski poti in me ni navezoval na svoj način dela. Bila sva popolnoma iskrena, brez vsakršne zavisti ali predsodkov. Samo na ta način se dva ustvarjalca lahko srečata in razumeta. Brez Kristusa to ne bilo mogoče! Hvaležen sem p. Marku, ker me je potrpežljivo sprejel in spremljal. Brez njega mi korak v bogoslužno umetnost ne bi uspel. Vsi umetniki v zgodovini so potrebovali svojega mojstra. Le sodoben čas, ki je silno zaznamovan z iskanjem originalnosti in kultom individualnosti, to zavrača in ima za zastarelo.

Z mozaiki je »opremil« tudi pročelje lurške bazilike – tiste cerkve, kjer si bil pred devetimi leti posvečen v duhovnika in kjer se bo, ravno na dan odprtja tvoje razstave (14. septembra) mudil papež Benedikt XVI. Božja previdnost?

Na to si me spomnila ti, o tem moram še razmislit. Zgovorno (se pogladi po bradi in razmišlja …) Zame je bila velika milost, da sem bil posvečen v Lurdu. Krščanski umetnik ima do Marije poseben odnos, v Mariji se je utelesila vsa lepota, Marija je nosilka lepote. Kristjan to spontano čuti. Sam čutim, da Marija skrbi za mojo umetniško pot, da skrbi tudi za moje motive, Marija je poseben navdih. In varstvo na duhovniški poti. Samodejno se mi zgodi, da okrog maja začnem slikati Marijino podobo, že več let se to ponavlja. V Mariji je naseljena vsa lepota, zato je za slikarja privlačna.

Ali Cerkev na Slovenskem ima posluh za duhovnika – umetnika, kot si ti?

Ko me je nadškof Šuštar po končani akademiji sprejel v semenišče, mi je rekel, da so poklici, kot je moj, »znamenje časov«. Cerkev me je lepo sprejela, vedno sem imel možnost za slikanje. V bogoslovju sem imel urejen atelje kar na podstrešju in tudi vse možnosti za ustvarjanje. Ko sem bil kaplan v Stožicah, sem imel tudi skupino mladih, s katerimi sem ustvarjal in se pogovarjal o umetnosti. Nadškof Rode me je poslal v Rim, da bi se izpopolnil v poklicu slikarja ... Moje življenje pričuje o tem, kako umetnik v Cerkvi najde svoje mesto in svoj dom. Zdaj sem kaplan v župniji Ljubljana Polje – zaupam v božjo Previdnost, da mi Gospod pošlje kakšno delo za Cerkev ...

Jošt Snoj: Med duhovniškim in umetniškim poklicem ne čutim nobene dvojnosti. Zame sta poklica eno: slikarstvo je samo en odraz neskončnosti, ki je duhovništvo. Ko sem ob koncu študija slikarstva sledil klicu v duhovniški poklic, se je moje doživljanje podvojilo v prid umetnosti.